Vsaka generacija čuti svoj nemir,
s svojimi očeti, večni ‘ma prepir.
Vse vam bi odpustil, če priznali bi,
da niste vsega krivi, a plačali bomo mi.
Mi smo otroci revolucije, obljub in želja.
Želimo si ljubezni, sreče in vsaj malo upanja.
Mi smo otroci revolucije, a nihče nam ne prizna,
da brez nas ne bo ljubezni, sreče in upanja.
Reci mi še enkrat, da mi je lepo,
ko vzamem košček kruha z žuljavo roko.
Dovolj mi je potrten, govorov, laži.
Dolgo smo molčali, zdaj tiho boste vi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.