Ta naša je sosedica prav fina gospa,
saj vsi sosedje pravijo, da grozno ljubit zna.
Sosede je ne marajo in pravijo tako,
da njihovi tam možeki pogosto spančkajo.
Nekoč mi je potožila, da grozen glavobol ima
in da strašno jo boli koleno.
In ko sem masiral jo, tolažit jo sem moral,
je sobico zagrnila tema.
In vprašal sem sosedico, če zdaj lahko že grem
pa name je zavpila: “Daj, ne bodi no, t’ko len!”
No, ja. Buci, buci.
In ko bila sva v temici, prišel sem do fines
potem te pa povpraša: “Misliš to čist res.”
No, ja. Buci, buci.
Pa saj bi vse v redu blo, če ne bi se obrnil
in ne bi vsega zved’la naša mama.
Če zdaj soseda goste ‘ma, vedno z njimi se baha,
a podplutbe si pa zdravi sama.
In spet je vprašala gospa, če peljem jo na ples,
a jaz sem odgovoril: “Veš, men’ bolj paše les.”
No, ja. Buci, buci.
Buci, buci, … Buc.