Je vztrajen in žilav Borovnikov rod,
upognjeni hrbti, trpljenje povsod.
Studenec tam daleč med poljem in lesom
in star gospodar zazre se v svečo:
“Tam za gorico bezgov je grm,
tam n’t’r je voda!” in je umrl.
Miha spoznal je Gostačevo hčer,
pripeljal za ženo jo v svoj kvartir.
“Koplji pod bezgom, pomagava bom,
da kdaj več bo vreden Borovnikov dom.”
Se kramp je zaril v lapornati svet,
Krivonogov posmeh pa raznesel je vest,
da kopljejo norci pot do pekla,
on pa grlo bolj suho kot zemlja ima.
Vode, vode pa ni!
Vode, vode pa ni!
Vode, vode pa ni!
Nikjer je ni!
Iz temne globine sta kad za kadjo
ženski vlekli suho zemljo.
Govorice bolele so bolj kot resnica.
Je Miha vesel bil besed starega strica.
A vode po mesecu dni še ni b’lo,
stara mati onemela je tam za pečjo.
Borovnik z nikomer govoril več ni,
neutrudno je kopal do trde noči.
Vode, vode pa ni!
Vode, vode pa ni!
Vode, vode pa ni!
Nikjer je ni!
Tišino pretrgal je krik presunljiv,
se razlila je voda čez rob do njiv.
Tesar Krivonog se ni več režal,
je mrtev Borovnik na parah ležal.
Vodo!
