Vedno, ko se vračam k tebi, da bi poiskal,
najino mladost, prijatelje.
Skrite igre v belem pesku, kjer sem bil otrok,
v mojem srcu znova se bude.
Kdo je kriv, da vse mineva, da starejša sva?
Da zarasle stare so poti.
V življenju knjige listi vse bolj rumene,
se poslavljajo prijatelji.
Ko nekoč odhajal bom, moj stari kraj,
ko ugasneš levo vse luči.
Drobna luč na gori bo kot nek spomin,
kar v srcu zame bil si ti.
Ko nekoč odhajal bom, moj stari kraj,
ko življenje dalje teklo bo.
Midva vedela bova kako boli,
starih prijateljev slovo.
Na klopeh kjer smo sedeli v toplih nočeh
in ob pesmih čakali nov dan.
V dneh, ko smo še vsi verjeli,
da je svet le naš, da nihče v življenju ne bo sam.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.