V češnje cvetje se je odela,
že je tu pomlad,
ptica vsaka zdaj bo zapela,
vse bo polno nad.
Le moje srce, ženka, k tebi hrepeni,
daleč tja nazaj, kjer češenj polno cveti.
Tam pod češnjo bi spet sedela,
najin bil bi svet,
spet na prsi bi mi pripela
drobni beli cvet.
A pismo je slovo, besede te:
»Ne veš, kako je hudo tu brez tebe.
Le čuvaj najin dom, saj s tabo bom
povsod, kjer že bo srce, vedno bom v le tem.«
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.