Noč, ko se zavem, plaha misel, ki zagreje,
ne upam si želet, se oklepat krhke veje,
ne morem še zaspat, obnorele so me misli,
da tvoj je bil ta dah, te tvoje roke, zdaj me stisni.
Kamorkoli grem, v mislih jih uzrem, te najine slike.
S koncem nekih dni nisva rekla si, da pozabila bova vse oblike.
Najine ljubezni, ki nekje še kar obstaja,
res je nepremična, a te zbode in zavaja.
Dovolj si mi že rekel s tistim svojim malim smehom
in vsakič, ko ošineš me s pogledom, me kar mine,
da bi pozabila te.
In ko si rečem enkrat res iskreno,
daj posloviva enkrat se za vedno
in nova slika na ekran in nova pesem za vsak dan,
nov dobro jutro, dober dan, noben obraz mi ni več znan, še vedno
vidim jih povsod, te najine slike.
S koncem nekih dni nisva rekla si, da pozabila bova vse oblike.
Najine ljubezni, ki nekje še kar obstaja,
res je nepremična, a te zbode in zavaja.
Najina ljubezen tu nekje še kar obstaja.
Kamorkoli grem, v mislih jih uzrem te najine slike.
S koncem nekih dni nisva rekla si, da pozabila bova vse oblike.
Najine ljubezni, ki nekje še kar obstaja,
res je nepremična, a te z upanjem navdaja.
