Začetku začetek skoraj enak,
tisoč barv pa da le en cvet,
prve stopinje, prvi korak,
prvi dan obračajo svet.
Počasi rastemo,
se prehitevamo,
božamo, grizemo,
v svoji lastni školjki si sam.
Prvič je takrat, ko najbolj boli,
mami najlepši smo vsi,
dnevi in ure, leta vsem nam,
trenutki vsi v brezdan.
Principi, čast, ponos
nas vlečejo za nos,
da se grizemo v noge,
da si skačemo v lase.
Enkrat pa zreli se primemo za roke,
z nami odštevanje se začne,
enkrat pa zreli popadamo na zemljo,
kjer še radost poklekne pred žalostjo!
Jutranja rosa je umivala dan,
tu pa tam kakšen pes daleč stran.
Prvič je zmeraj, ko najbolj boli,
prvič ni druge poti, prvič ni druge poti.
Tvoje ime se še zdaj pozna,
z drevjem se dviga vse do neba.
Tvoje ime se še zdaj pozna,
a s tabo življenje se ne konča!
