Naj povem vam zgodbo, se mi enkrat je zgodila,
odkar umrl je Tito, ni več pravljična idila.
In se enkrat furam, z vlakom do Ljubljane,
zraven mam kitaro in slike neke fsrane.
Čisto sam v kupeju sem jedo čokolado,
ko zagledam faco, kot da gledam marmelado.
In se fsede noter, tik nasproti mene,
dolga mastna čupa, ko da prišo bi iz teme.
Pa sem vprašal tipa: “Maš mogoče čik?”
Mi je rekel: “Ej, kolega, daj ne mi s tem smrdet.
Če misliš pušit, idi vun na sekret.”
Sem ga pogledal čudno, malo zgledal je zadet.
Ja, res škoda, ga je mama pustila,
ko je bil še mali, se je vrgel na mamila.
Sem prijel kitaro, da vidim, če še špila.
In zabrenkam enkrat, pri drugem je zastalo,
ko isti tip ponudi jointek mi za šalo.
And then something completely different in my head.
Naj, naj, naj, naj, naj, naj, moj Maribor,
ko te zapuščam, postanem čisto nor.
Brez družbe tvoje neka nova so pravila,
da pridem k tebi, samo to mi v glavi špila.
Ja, trava obstaja že dolga stoletja,
parlamentarne razprave se vlečejo ko leta.
Evropa sem in tja, samo bla, bla, bla.
Skočim gor, skočim dol, da pristanem na pomol.
In sem žvekal enkrat huba buba gumi,
si računal v glavi, kolko stane olagumi.
Me prešine misel, če ne bom mel cekine,
lahko fašem virus, ta zlepa mi ne gine.
Pa prišeta mimo črnolasa muca,
če povem po pravi, meni v glavi zaštuca.
Sem pozabo čisto fsa pravila,
mini krilo, lepe noge, moja mala morska vila.
Ja, res škoda, sorry, olagumi,
prej ko sem izvedo, že bla sma v šumi.
Sem pozabo, bi povedo, kdo bolj koga rajca,
ko ona vsede se na moja.
