Nekoč, ko se bodo gostilne odprle,
se bomo še objemal’, se bomo poznal’?
Bodo še padale runde, debate?
Svet bo v rož’cah, oštir pa bo kralj.
Nekoč, ko se bodo gostilne odprle,
misel sama, ogledalo skomin.
Ne bom pretiraval, kelnerco ščipal,
sikal čez oblast in zganjal kažin.
Nekoč, nekoč, nekoč, nekoč,
nekoč, nekoč, nekoč, nekoč.
Nekoč, ko se bodo gostilne odprle,
že v glavi izdelan perfekten ‘mam plan.
Bom točen k’ urca, Bachuss je priča,
sem vendarle resen, šank veteran.
Nekoč, ko se bodo gostilne odprle,
moj kisel obraz bo z nasmehom opran.
In že, ko samo pomislim na to,
verjeli ali ne, idealen bo dan.
Nekoč, nekoč, nekoč, nekoč,
nekoč, nekoč, nekoč, nekoč.
Nekoč, ko se bodo gostilne odprle
in šef nagnal nas v hladno bo noč,
del mene ostal bo, del mene šel proč,
do doma me spremil bo mesec sijoč.
