Ko stopam po zemljici mili slovenski,
cerkvice bele srečujem povsod,
dolga stoletja raste v ljubezni
v moji deželi iz vere naš rod.
Slovenski zvonovi, zvonite,
vsi smo otroci sveta,
v daljave želje ponesite,
pod istim smo nebom doma.
Ponosno ozre se oko mi v daljave,
zmeraj pošteni bili smo ljudje,
našim rodovom, glej, bije še vedno
dobro slovensko srce.
Objela bi rada cvetočo deželo,
vsak naj po delu nas dobrem spozna,
vedno prepevala z željo bom eno,
draga Slovenija, tu smo doma.
Slovenski zvonovi, zvonite,
vsi smo otroci sveta,
v daljave želje ponesite,
pod istim smo nebom doma.
Veliko smo žalostnih dnevov prestali,
mnogo bilo je pregrenkih solza.
Vendar na zemlji smo svoji ostali,
tu smo Slovenci doma.