Kot droben cvet, ki prekriva ga sneg,
kot ogenj, ki v vetru spreminja se v led,
kot majhna lutka, ki nimaš je rad,
počutim se mnogokrat.
Ko gledam oblake objokanih lic
in slišim še krike preganjanih ptic,
v strahu pred temo se pesem rodi,
naj nič nam se ne zgodi.
Vsaj malo sonca, vsaj malo smeha
za svet, kjer teče življenja reka,
topline malo, ljubezni nežne,
miru vsaj malo si zdaj želim.
Vsaj malo sreče, veselja malo
in da ljudje bi več ne jokali,
miru vsaj malo, vsaj eno željo,
da upanja zdaj še ne izgubim.
Želim, da razumel bi pesem ves svet,
dekle sem, ki poje, kar pravi srce
in samo drhtim kot osamljeni ptič,
ki sluti viharne dni.
Vsaj malo sonca, vsaj malo smeha
za svet, kjer teče življenja reka,
topline malo, ljubezni nežne,
miru vsaj malo si zdaj želim.
Vsaj malo sreče, veselja malo
in da ljudje bi več ne jokali,
miru vsaj malo, vsaj eno željo,
da upanja zdaj še ne izgubim.
Poj z menoj to pesmico,
v miru naj ves svet živi.