Mnogi so zemljo orali,
z upom so seme sejali.
Malo dobili iz nje,
čakali so lepšega dne.
Mnogi odšli so v tujino,
prazen je dom pod planino.
A nekoč se vrnejo,
komaj ta dan čakajo.
Naš skupni dom je Slovenija,
od naših dedov obljubljena.
Od nas nikoli pozabljena,
v srcu tiho spravljena.
Slovenija, Slovenija.
Mnogi odšli so čez morje,
tuje zdaj greje jih sonce.
Vendar pa v srcu živi
na stari kraj lep spomin.
Naš skupni dom je Slovenija,
najdražja naša zibelka.
Čeprav odideš na kraj sveta,
zmeraj bo ljubljena.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
