Izginjajo barve, izginja nebo,
iz teme pristaja nekdo,
v srebrnih oblekah, ob spremstvu luči,
prinašajo vest, da te več ni.
Na listu papirja je njeno slovo,
štempl “venus” in notri adijo.
Kam je šel moj ponos, moj trud, moj pogum?
Kaj je razlog, da izgineš stran od tu?
Vem jaz sem bil platina, a hot’la si kič,
jaz sem bil angel, a zate hudič,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma, pa ne znam pridt tja.
(pa ne znam)
Ostaja njen vonj in v okvirju obris,
raztrgane pesmi in zvok.
V prazni puščavi še čakam na njih,
strah ostaja, vem da jih več ne bo.
V pesek zdaj rišem besede za njo
in upam v odsev na Venero.
Vse bi dal, da bi ‘zvedel zakaj in kako,
vse bi dal, da pokažem kaj lahko.
In spet je večer,
spet je nad mano planet,
izgubljam vso svojo moč,
postajam slep,
prisluhi prividi vse se podira,
vse se krivi, a ne smem,
pa vem, da lahko
in vem, da lahko…
Saj bil sem že platina, a hot’la si kič,
jaz sem bil angel, a zate hudič,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma, pa ne znam pridt tja.
