Sam na klopci je sedel in žalostno drobiž je štel,
po žepih brskal je zaman, pol pa reku, naj mu stotko dam:
„Veš, za liter manjka mi še sto,“ je dejal,
jaz pa njemu: „Naj ti bo!“
Se je zahvalu, mi roko dal, nato pa zamrmral:
Če ne bi pil, če ne bi pil, bogat bi bil!
Je vprašu me, če čas imam, in naj en mal z njim pokramljam,
priznam, da me je kar prevzel, ko mi razlagat je začel,
kaj si je želel, kaj je počel, ko mlad je bil in ni še pil,
in sem spoznal, da dost je bral, mu verjel, ko je dejal:
Če ne bi pil, če ne bi pil, bi profesor bil!
Pa skupaj sva na špricer šla, jaz spil sem enga,
on pa dva, pol zase sem naroču sok, on pa pivo in en dvojni štok,
je kmalu bil povsem pijan, govoru mi, da ga je sram,
pol se je zjokal in dejal, kot dab se opravičval:
Če ne bi pil, če ne bi pil, bi drugačen bil!
Potem sem večkrat ga srečval, mu vedno nekaj dnarja dal,
se vidlo je, da zlo slabo je z njim, a je govoru: „Ni hudo!
S klošarji živim in če je mraz, po obleko grem na Karitas,
kar gre … ti pa tud fajn se mej!“ je dodal in šel naprej.
Če ne bi pil, če ne bi pil, bi čist v redu bil!
Povedli so mi klošarji, da je umrl in kje leži,
pa šel sem tja, kjer je ležal, ves tuj je bil, ga neb spoznal,
res bil je čist ta prav mrlič, ni vidu, slišu, čutu nič …
Čeprav za vedno je zaspal, razločno mi je djal:
Če ne bi pil, če ne bi pil, bi bil še živ!
Če pa bil bi živ, če bil bi živ, več ne bi pil, manj pa tudi ne!
