Vedla kar je lepga zrd tega bo trpela.
Kocka je padla.
Vedla kar ni več je še vedno te imela.
Spet sva žrtvi v tej igri.
Ko nekj narediš pa mislš da delaš prou.
Zakaj sva se tok odtujila? Povej mi.
Nočem vsebino, ni ljubezen embalaža,
spet na bojni nogi, spet postala sva neznanca.
Oči da odpočijem, ta izziv bi rd premagu.
Kako ljubezni se naučit če ona uči zdj naju?
Pomagu, te podpiru, ti prikrivu use tegobe,
dau ti vedt da maš prou čprou počela si narobe.
Sva razvajena preveč to je naju pokopal,
zdej resnica je pred nama nočm v slovo pozdrau,
hotu ti pokazat sanje, da u neki lahko vrjamš,
veš nikol ni nč narobe če kdaj souze mi pokažš,
sam tako bom vedu da čustva še vedno so prisotna.
Kdo medvedku bo sporoču da končana je zgodba?
Usa lepota ljubezni bla prevelik zalogaj,
vedla kaj počneva k sva tveganje poznala.
Samo nekj me nauči, prosm ene stvari, to je:
kako predat se predn zaboli?
Bodi ponosna name, na naju, nase,
bolša useba sm postau, odrastu čez rame.
Ponosna je nate, z mislimi na stare čase,
gane jo si ponaulja, prosm te ne daj se.
Lažm ti da srečn sm, z resnico se spopadam,
kko naj grem naprej, če z drugim sanje si ustvarjaš.
Besede zabolijo, srcu pusti čas za souzo,
res te je ljubila, a sta padla u nočno moro.
Vedla od začetka, kolk velka je razdalja,
se je treba prlagajat, da ljubezn bi bla dalša,
souze bi ti brisala, s tabo bi ostala, ker ljubezn ti je dala,
kaj ti je podala, napake male učasih so ble njej nevidne,
[nwem kwa reče] nrdile bodo bolj edinstvene,
stiske resnice, pretežka bla je vloga,
pot iskala sta zaman, zavedla vaju je samota,
u napakah ni napaka, če ne nehaš se prjet,
začneš na koncu na novo, da meu bi jo spet,
svet se je zasuku, leto naokrog,
okrog te je prenesu smeh, ki zliva se u jok.
usako leto te očaru, snežinke zaslepile,
čira čara, nisi vedu kaj nasledn ti prnaša,
zaveso si meu, si hotu snežne beline
lepi čas k ti jo je dau, sabo jo odnaša.
Bodi ponosna name, na naju, nase,
bolša useba sm postau, odrastu čez rame.
Ponosna je nate, z mislimi na stare čase,
gane jo si ponaulja, prosm te ne daj se.
Lažm ti da srečn sm, z resnico se spopadam,
kko naj grem naprej, če z drugim sanje si ustvarjaš.
Besede zabolijo, srcu pusti čas za souzo,
res te je ljubila, a sta padla u nočno moro.
Žalost, tekmovanje, spet pobiram lovorike,
in rd ti priznam, da sm prvak te discilpine.
Vse najlepše enkat mine, je ljubezen večna,
druge souze skrile, veš da bo spet šla.
To ni ljubezn, da jezim se,
to ni izdih u tem da sanjam,
sam rd bi čustva ti pokazu z imenom ljubezn prava.
[nuem kaj reče], njemu šepeta srce,
ker žalost srka vase.
Predau bi se ti spet, rd biu bi minuta tvojga ritma,
sam nmorm vrjet, da sua tako se odtujila.
Ni vedla kar je lepga, zrd tega bo trpela,
ni vedla kar ni več, ker še vedno te je mela.
Včasih nate pazu sm,
skrivu tam od druzga sveta. In sprejeu bom resnico,
da se moraš mi odpovedat.
Skupaj skrila se pred svetom,
zdj se skriva za tolažbo, ni prepozn, blo prehitr
za ljubezn pravo.
Bodi ponosna name, na naju, nase,
bolša useba sm postau, odrastu čez rame.
Ponosna je nate, z mislimi na stare čase,
gane jo si ponaulja, prosm te ne daj se.
Lažm ti da srečn sm, z resnico se spopadam,
kako naj grem naprej, če z drugim sanje si ustvarjaš.
Besede zabolijo, srcu pusti čas za souzo,
res te je ljubila, a sta padla u nočno moro.
Bodi ponosna, name, na naju, nase.
