Lisička je prav zvita zver,
pod skal’co ima svoj kvartir.
Pa z repkom mahlja, pa s kremlji prasklja,
pa vpraša, če je lovec doma.
Oj lovec pa na skal’ sedi,
nabito puško v rok’ drži.
Pa čaka na njo, da ustrelil jo bo,
če le prikazala se bo.
Lisička pa je zvita b’la,
pri drugi luknji ven je šla.
Na hribčku sedi, se sladko smeji,
pa jagrčku fig’ce moli.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.