Na najinih vrtovih se nabira led,
kot da je od maja minilo tisoč let.
Še rože ti pr’nesem na napačen dan
in loh’ bi vedu, da ti gre na živce celofan.
Naj te vonj pomladi
premami nazaj,
naj se gole veje
zbudijo v maj.
Vem, da sem včasih rahlo izgubljen,
dušo ti razjeda dvom, da sem iskren.
A svet brez tebe je t’ko siv in bled,
le zrno čaka, da spet vzklije v cvet.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.