Halo, Yozo, kolega z dozo,
čeprav me glava peče, jokam od sreče.
Spoznal sem deklino, bolj veselo kot vino,
bila je mlada, pa še pila je rada.
V stilu plesalca, izgledu reševalca
sem svoje telo drgnil ob njo.
Najlepša je bila, pa še plesat je znala,
rekla mi je, da ime ji je Maja.
Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja,
mala zvita in predrzna Maja,
Maja, ki leti, leti
kamorkoli se ji zdi.
Maja, Maja, hu de fak is Maja?
Preveč sva se že pri plesu oznojila,
zato me punca je za šank povabila.
Vodo sma pila in jedla krekerje,
bila sva srečna, ker spoznala sva se.
V trenutku norosti, čudne slabosti
sem primo jo za roko in ji reko: »Oprosti,
draga moja, je na tebi lepo vse,
a ne morem razumeti, da vsi poznajo te.«
Vsi, ki so jo poznali, so ji rekli Maja,
mala zvita in predrzna Maja,
Maja, ki leti, leti
kamorkoli se ji zdi.
Maja, Maja, hu de fak is Maja?
Po nekaj kozarčkih alkohola
mi je priznala, da ni samo moja.
»Zdaj, ko sem še mlada, se moram znoret!«
In odšla je na plesišče z drugimi noret.
Zdaj sem vesel in to lahko povem,
zaupajte včasih tudi drugim ljudem.
Nauk te zgodbe je čisto preprost,
že stari so rekli: »Mladost je norost!«
