Na vrh strmin nas vleče čar planine,
nad tisoč metri je drugačen svet,
planinski krst vse dela nam skomine,
med nami spet zelencev je kar pet.
V planinski koči običaj pričnemo,
še preden se začne planinski ples,
po zadnji plati treba bo pošteno
zelenca vsakega z vrvjo počez.
Čeprav že v koči pozna ura bije,
čeprav bo z jutrom treba it na pot,
veselje do življenja nam posije,
ker v družbi smo ljudje od vsepovsod.
V planinski knjižici nov žig se sveti,
prelep spomin na vse prehojene poti,
podali bomo skupaj se poleti
z zelenci novimi na vrh strmin.
V planinske višave
me vleče srce,
vse drobne težave
odvržem smeje.
Planinec sem pravi,
vesel korenjak,
z menoj se odpravi
po gorskih stezah!
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
