Mladi MC se osamosvoji, svoj stari dom pusti,
v metropolisu se zaposli v veleblagovnici,
tastari zgroženi zakaj se ves cajt sm okol podi
in išče možnosti da pokaže vse sposobnosti.
Nikol se ni vidu v vlogi tipa na naslovnici,
nikol se ni silu v središče pozornosti,
potni stroški in pijača, v vsakem klubu mikrofon vihti,
odrski nastop ima izpiljen do popolnosti.
Ponavad’ traja osem dni, da pred nastopom folk dobi,
končno se prmaja v plac tam nakje okrog polnoči,
pregleda situacijo, v klubu prej en krog nardi,
alkohol smrdi ljudem iz ust, zatiska nozdrvi,
najraj bi pil bencin, bruhal ogenj da se folk zbudi,
nobeden ga ni vidu na plakatih al pa posterjih,
v publiki v taglavnem vedno punkerji in rockerji,
na oder prletijo sm kozarci, ne pa modrci,
po ene dveh komadih zapustilo ga je že pol ljudi,
nedko kriči: “lej ga tamalga ko neki gobec vrti”
in ko se to zgodi ti ostanejo še dve možnosti,
vztrajat do konca, al predat se že na pol poti,
zdele bi lahko ležal doma v svoji postelji,
sm trmasta volja ga pokonc drži kot kozmokisk,
v enih klubih v Sloveniji pa rabš potni list
vsi majo isti jezik sm ne vejo kaj jim govoriš,
lahko živiš v svetu brez da napraviš kompromis,
kompeticija je huda danes že med klošarji,
pogoji iz okolja mu ustvarjajo visok pritisk
lahko z musko v tej državi sploh živiš?
Vsi te jemljejo le resno šele potlej ko en spot nardiš
pa motne oči ko ponavad ponoč ne spiš,
zvočni zapis njegove duše mu po glavi dela prosti spis,
hiphoperji pa tarnajo da je mal preglobok za njih
naj si pobarva lase, posname spot s Foxy teens,
naj pred vsakim nastopom doma svoj ponos spusti,
naj pozab na založbe, spremeni svoj odnos do njih,
raj bi mu indijanc prodal zapstnco na Čopovi!
Hip hop, underground MC na vrhu richterjeve lestvice.
Hip hop, to ni hiphop, ni hiphop.
Mučenik doživlja strašne stiste
od držanja mikrofona na rokah že stigme,
iz kariere ne bo nč, ne rabš jasnovidke,
da bi vidu kako vse prepočas vrti se,
da proftira, investira, dela dodatne šihte,
gas do daske, ponoč raznašat pice,
plune v roke, počas jemat kredite,
se dobiva s producenti, išče prave beate.
Prej je pisal proste spise in akrostihe,
zdaj ko sedi v studiu sestavlja hite,
našparal je denar in nimaš kaj zgubit,
če Ven Jemeršič posname spot za na stopnice,
vse gre po načrtih in komad vrti se,
v parih tednih pride gor že do same špice,
naenkrat so njegove rime zmagovite,
ga skupaj s Sebastianom in Siddharto vidte,
njegov obraz zanalašč za v časopise,
s sluzastim managerjem ma občasne stike,
založbe si želijo zdej jemat pravice,
z njegovimi komadi met kosmat dobiček,
povsod si ga želijo, vsak lokal ga kliče,
na koncertih ga poznajo ker je član elite,
član peščice srečnežev programske slike,
zaslišjo njegov hit, je cel plac vzhičen,
na koncertih ni več anarhistov, ma pa razne tipe,
ko pod prozornimi majcami kažejo bradavice,
hiphoperčke k nosijo nevarne frise,
sumnjičeve poglede, vsak korak premišljen,
najstnice v tangicah, mlade mazohistke,
pogledi v očeh kričijo: “Razdevič me!”
Kadi se kadi, beli prah se siplje zrak je prepojen?
Vsak vdihne, scena očitno ne pozna omike,
videospotnice so vsakič iste,
ni več inspiracije za na plesišče,
vsak največji hit enkrat cajt izbriše,
po desetih tednih scena novga fanta išče,
ni več oboževalcev, ma pa parazite,
vsak hoče da se z njega zadnji dnar iztisne,
zdej odpira koncerte že za Mambo Kings-e,
kar se tiče njega, je sm dokaz resnice,
Bepop, hip hop – ni baš razlike,
ljudje hočjo zabavljače, ne pa glasbenike,
za uspeh v tujini vpraš Avsenike,
nekega dne bo kot Neo sam vstal z Matrice,
ne bo nasedal lažem, vidu je zakulisje,
ne išče poslušalcev, sm še zase piše,
kdor ga res hoče vidt naj ga sam poišče!