Nisem farizej ne fantast ne fanatik, samo prvič
odkrito bom priznal: jaz sem le
flegmatik. Slovo sem dal telesnim in
duševnim bojem, naj se zgodi
karkol’, jaz mirno si zapojem:
Tagadagadagada …
Ena mi je ženska srce ranila, sem
ljubil jo zelo, pa me je zapustila, a
jaz nisem človek, ki zato bi stokal,
jaz pojem tagada, namesto da bi jokal.
Tagadagadagada …
Večkrat bil sem lačen, ko sem še
študiral, s štipendijo sem svojo
lahko le hiral, a jaz nisem človek, ki
zaradi lakote tuli, jaz pojem
tagada, ko mi v želodcu kruli.
Tagadagadagada …
Gledam poročila – same svinjarije,
ko prebiram časopise, zona me
oblije, a jaz nisem človek, ki se
živcira, jaz pojem TAGADA, ko se svet podira.
Tagadagadagada …
Nas tarejo problemi, res jih ni malo,
pride dan, ko misliš, da te bo kar
pobralo, stokaš in vzdihuješ:
” Nikdar ne bo bolje … ” Zapoj si
tagada, pa boš boljše volje!
