Nisem vedel, da boš moja, ko za ples sem prosil te,
da poljubljal se bom s tabo, niti slutil nisem še.
Da kdaj smel bom spat pri tebi, še sanjalo se mi ni,
da bi pred oltar te peljal, nisem mogel upati.
Nisem mislil si, da kdaj bom le za naju dom gradil,
da zvečer bom pred kaminom te v svoj objem zavil.
Če bi sanjal, da sem oče in da ti si mamica,
bi smejal se in si mislil: “To je lepa pravljica!”
Ljubezen se vnela je, že dolgo gori,
ob smehu otrok sem mlad in srečna si ti.
Ljubezen je zmagala, je vedno tako,
še danes kot prve dni s teboj je lepo.
Enkrat siv bom, star in zguban, ti boš lepa, kot si zdaj,
skupaj bova še hodila z roko v roki, ko bo maj.
Ob večerih bova vnukom brala stare pravljice,
vse do konca bova srečna, ker življenje lepo je.
