Poljanska dolina, mladosti milina,
tu leta otroštva sva s Soro užila.
Kot fantič posedal sem sredi bregov,
želel sem oditi v daljavo s teboj.
Mati me peti je pesmi učila,
še danes zveni mi v ušesih premila.
Oglaša kot zvon se na hribu zvečer:
V domačih boš krajih spet našel svoj mir!
Si lepa spomladi, ko češnje cvetijo,
prekrasna poleti, ko polja zorijo.
Jesen te obleče v zlato in škrlat,
blestiš se pozimi kot biserni grad.
Poljanska dolina, moj košček sveta,
od nekdaj najdražja si zame bila.
Domov me privablja tvoj mili obraz,
med hribe me kliče srebrni tvoj glas.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.