V prvi vrsti je sedela, jaz pa tik za njo,
plaha, tiha in zardela vsakič je močno,
če smo fantje le pogledal malce nižje dol,
kjer se da razločno videt vrsta in pa spol.
Spet na faksu sem jo srečal, komaj jo spoznal.
Utrip se je močno povečal, ko pred njo sem stal.
Kaj narava je sposobna delat iz deklet.
Le kako naj člov’k študira, če je ves napet?
Esmeralda, da da da dam,
rada da dam, rada da dam.
Esmeralda, da da da dam,
rada da dam, rada da dam.
Z ženo na medene tedne greva v Pariz,
enkrat rad bi Mona Lizo vidu čist’ od bliz’.
A v letalu stevardesa mična res gospa,
saj ne boste mi verjel’, da spet je ona b’la.
V službi delov’c cel’ let’ čaka sindikalni izlet,
ko si dedci damo duška, jasno, brez deklet.
»Kdo se s koga norca dela?« rečem kar naglas,
ko vodička spet je ona, njen sijoč obraz.
Esmeralda, da da da dam,
rada da dam, rada da dam.
Esmeralda, da da da dam,
rada da dam, rada da dam.
Enkrat, ko z otroci gremo v živalski vrt,
tja, pred tisto trdno kletko, kjer je lev zaprt.
Bolj kot leva ustrašim se, ko ona tam stoji,
prime mačko za krtačko in se mi smeji.
Večkrat sem v toplice šel kosti si mal pogret,
tista leta, ko za zdravje treba je skrbet.
Zdaj sem rajš’ doma, da ne zgodi se kot takrat,
ko ona v savno stopi naga, še mal’ pa bi me kap.
Esmeralda, da da da dam,
rada da dam, rada da dam.
Esmeralda, da da da dam,
rada da dam, rada da dam.
Enkrat pa, ko bom umrl, k sreči ne prav mlad
in v nebesa jo ucvrl, to se ni za bat.
Čakam Petra, da prinese ključe mi od vrat.
Da vse skup’ ni b’lo naključje, zvem šele takrat.
Tam me čaka nagajiva, luštna, kar se da,
tista punca, nikol’ nič kriva, kaže na Boga,
ki reče: »Dolg’ si rabu, buča ti, da končno si spoznal,
da na zemljo njo le zate jaz sem jo poslal!«
