Bil sem še Vladek, ko so – kot vedno
za praznik prišli brkati cigani v hišo igrat.
Oče je stopil v sobo po tisto črno kitaro,
ki jo je kupil za prvo plačo.
Gospod, tisto kitaro še imate,
gospod, tisto črno kitaro še imate?
Gospod, tista bila je res dobra.
So ga spraševali še dolgo po tem,
zmeraj, ko hoteli so prositi drobiž.
Zmeraj, ko igrali so v vaški gostilni
in hodili v pavzah do šanka.
Pa njihove žene, ko prišle so pred vrata
po stare obleke, so rade vprašale …
Včasih, ko pridem domov, sedim pod kostanji
in pijem, pijem s prijat’li, ki tam še živijo.
Takrat, skoraj vedno pri mizi za nas zaigrajo
in vprašajo, otroški obrazi s hripavim glasom:
Gospoud, tisto gitaro šče mate,
gospoud, tisto čarno gitaro šče mate?
Gospoud, tista je bijla dobra,
tista bila je res dobra.
