Ko si sam in v sobi brez luči
in v strahu z neznanimi ljudmi,
ko ne ločiš dneva od noči
in izgineš čisto brez sledi.
Nisi kriv za solze v očeh,
odpeljan po neznanih si poteh.
Noč je polna straha in skrbi,
koliko je takšnih, kot si ti.
In zdi se ti, da konec je,
svobode ni in sreče ni,
ni izhoda kot v slepi ulici.
Kje si zdaj, oj, vrni se nazaj,
dolga pot odpelje te v kraj,
kraj neznan, brez sonca posijan
in objem ljubezni je neznan.
Naj spomin ti upanje zbudi,
naj zdaj strah in žalost se zgubi.
Kako nekdo lahko si dovoli,
da te vzame in odpelje v temne dni?
Lahko živiš, kjerkoli si želiš,
pod modrim nebom svobodno se smejiš.
Tukaj sem in v mislih bom s teboj
čakal dan, da boš zopet tu z menoj.
In zdi se ti, da konec je,
svobode ni in sreče ni,
ni izhoda kot v slepi ulici.
