Na severu te male domovine je mesto,
kjer sem bil nekoč doma.
Nad njim so nizke gozdnate planine
in dobra volja vedrega neba.
Tam so vse hiše starega spomina
in koder ozke ulice gredo,
ne manjka krčem in ne zmanjka vina
in ne ljudi, ki ga pijo.
Moje mesto! Moje mesto!
Tam je še reka s trdnimi mostovi
in skritimi zelenimi potmi,
za polrazprtimi zidovi
toliko zaljubljenih oči.
In tam je park in v ribniku labodi
in dolg kostanjev drevored,
ki nekam tja v predmestje vodi,
kjer se prične in neha drugi svet.
Moje mesto vedno del bo mojega sveta! Moje mesto!
Na tujem kje so ljubši mi večeri
od utrudljivih jutranjih skrbi,
a tukaj dan z enako mero merim
kot hitri beg ljubezenskih noči.
Ker ko prebiram blažene spomine
dekliških sanj in deškega srca,
vem, da sem bil, da sem, da bom doma
na severu te male domovine.
Moje mesto vedno del bo mojega sveta, to je moje mesto!
Moje mesto, vem, da v srcu tukaj sem doma! Moje mesto!
Moje mesto vedno del bo mojega sveta, to je moje mesto!
To je moje mesto!
