Sonce čez Boh’n je plavov,
v ukanc na zmenk’ sm biv,
glih ko s’m Minko polublov,
pa d’ž se j’ nausmilen uliv.
Z Minko sva v svisl’ zbežava,
zlezva v dišeč meh’k sno,
čist tih an cajt sva ležava,
u škodlah le d’ž je škr’blov.
V Bohin’ ‘ma d’ž ta mvade,
v Bohin’ to vsi vedo,
zalublene Bohinke
to v prid ponucajo.
Z Minko sva gvantno sušiva,
vse j blo do kože mokro,
v topu sno vk’p sva skočiva,
pa n’kol še tok flet’n ni b’lo.
Zej hvalm d’ž pa ta mvade,
Minke brez n’h ne’b dobiv.
Minkom n’e srčne zakvade,
pa lubu bom, dokler bom živ.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.