Nasmeh oblečeš in predpasnik bel,
tako postaneš te gostilne del.
In sredi vsega, kar se tu dobi,
najlepša si prav ti.
Prezreš poglede, ki te slačijo,
ne bo jih konec do pred polnočjo.
Kaj vse bi fantje radi za drobiž,
ki ga od njih dobiš.
Ne čujejo besed: »Gremo, zapiramo!«
Nihče ne ve, da komaj si čakala to.
Ponoči, ko greš,
nikoli prav ne veš.
Ali še luč gori
v mojem oknu,
ali še luč gori
v mojem srcu,
ali te še rad imam?
Veš, da gorela bo
v mojem oknu!
Veš, da gorela bo
v mojem srcu!
Veš, da te še rad imam!
Tako za dnevom ti mineva dan,
nekdo je siten, drug je nasmejan.
Življenje teče okrog tvojih miz
kot ustni časopis.
Poslušaš, gledaš, kaj se vse zgodi,
ko rujna kapljica spregovori.
Je res tak človek, kot se tukaj zdi,
ko krinko izgubi?
Zavistni še o naju kaj porečejo.
Nikar se ne oziraj, slabo hočejo.
V ljubezen veruj,
nič več se ne sprašuj.
