Tujci postanemo ljudje,
za vse bi radi ceno.
Prepozno je
in ne vemo, kam gremo.
Življenje pa steče mimo nas,
mi, tujci, se ne zavemo,
da vso lepoto, ki nas obdaja,
vzame čas.
V ljudeh je nekaj tiho skrito,
to želja je, da srečni bi bili,
a iluzija nam rada prehitro zbledi.
Svetla je včasih pot življenja,
polepša nam jo ljubljeni obraz,
zanj le živimo,
prehitro odide od nas.
Še vedno skrita želja je v nas,
še je v nas,
ljubezen čaka, da se prebudi v nov dan.
Zarja življenje prebudi,
noč je dolga za nami,
sreča je v tebi,
ljubezen večna nas živi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.