Skozi dan bežno, ko odmevaš, spim.
Mimo vrat odletel sem tja, kjer je lahko
biti sam med mislimi ujet.
Blizu slišim tvoj odmev spet.
Pa kako lahko kot popoln otrok veš,
kažeš s prstom na stvari, ki daleč so
ali jih ni več?
Ne veš za to,
da ko sva iskala,
mimo naju bi lahko vse šlo.
Nič več tal, lebdim,
zdaj med tabo in med mano
je le zrak, ki ga lovim.
Ko udari spet nov dan,
tvoj obraz je nasmejan,
skrivam sonce v laseh
za noč.
Je vseeno, kdo in kje,
končno sva spoznala se,
čuvaš luno v dlaneh
za dan.
Zdaj veš za to,
da kar je, ni vse.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
