Čez nebo se gunca zlata ladjica,
to je svetla lunca, dobro me pozna.
Ona je edina, njej povedal sem,
da nocoj je zadnjič, ko k dekletu grem.
Leto dni sem hodil v njeno kamrico,
leto dni sem upal, ženil se bom z njo,
a potem sem slišal, da ji zame ni,
da že z drugim hodi, meni se smeji.
Jaz lunco vprašal bom, kaj mi sedaj storiti je,
mogoče ona mi bo znala zdraviti srce.
A lunica molči, nasvetov takih ne deli,
kdor od ljubezni je bolan, se zdravi sam.
O, presnete ženske, čuden vaš je svet,
mnoge ste nezveste, to za vas ni greh.
Včasih so falotje fantje le bili,
zdaj pa se drugače to kolo vrti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
