Luči Slovenjega Gradca se prižigajo,
v srcu mojem pa raste vsak večer nemir.
Sili me tja na polja, v rosne travnike,
na Pohorje, kjer se dotika svod neba.
Zjutraj me zarja vabi v rožnati sijaj,
dolina Mislinje pa dviga zastor vseh meglic,
ko se po sredi globeli sence še bore
s svetlobo, ki jih preganja z novim dnem.
Soj večerni se zliva čez pobočja, gozdove,
le tišino nad polji zmoti jata črnih vran.
Sklonjeni vrh zapleše še uvelo trudno listje,
nežno kot prej vzbrstelo je, umira zdaj na tleh.
Zjutraj me zarja vabi v rožnati sijaj,
dolina Mislinje pa dviga zastor vseh meglic,
ko se po sredi globeli sence še bore
s svetlobo, ki jih preganja z novim dnem.
Ko luči Slovenjega Gradca se prižigajo v mraku,
luna svetla srebri ostrešja starih mestnih hiš.
Mete sneg tja na okna, temne ulice mesta,
plah se v noči izgublja, tone v mehki sen.
