Mrak drsi čez strehe mesta,
veter nosi krik galeba,
bleda luna kot nevesta
se sprehaja sredi neba.
Čakam, da občutek pade
skozi sanje v globino,
s trga slišim zvok balade.
Kot da Tartini nocoj spet igra violino,
v sebi iščem zaman pravi akord za praznino,
poletje je v barvah jeseni,
julij po snegu diši, odkar te ni več ob meni.
In ko brišem dotike,
odpira se rana,
pletem najine slike
med spomine Pirana.
Dolga pot je še do svita,
sto vprašanj v nebo poslanih,
misel tava varno skrita
po sledovih dobro znanih.
Zvon iz mestnega zvonika
kot kralj časa na prestolu
ta večer naprej pomika.
Kot da Tartini nocoj spet igra v e-molu,
trenutki večnosti lebdijo tam ob pomolu,
poletje je v barvah jeseni,
julij po snegu diši, odkar te ni več ob meni.
In ko brišem dotike,
odpira se rana,
pletem najine slike
med spomine Pirana.
Kot da Tartini nocoj spet igra violino,
v sebi iščem zaman pravi akord za praznino,
poletje je v barvah jeseni,
julij po snegu diši, odkar te ni več ob meni.
Sredi gluhe tišine
zgodba končana,
slišim glas bolečine
med spomini Pirana.
