Tok tega narest morm, sej mi prija,
tale lajf se odvija na “fast forward”. Pizderija,
ampak zmeri je vajb, da jst zmorm, ker me ubija,
če ne morem bit “the best”, lej, dobr ni izbira zame.
Ker če ne bom sam, kdo bo investiru vame?
Pozn grem dam, ne pustim, da me večer vzame.
Ne jem u meru hrane, skos se mi mudi.
Klici en za drugim, fak, telefon mi skos zvoni.
Frendi mi praujo: “Model, kdaj boš začilu kej?”
Še mami vidm sam u nedeljo na kosilu, lej.
In dons sm spet jedu sam en obrok, vem, da večerje nam,
niti ne vem več, ker je dan. A loh, zmer je plan.
Ta čs hitr beži, zato si bom skreiru sam, k otrok,
naredu skok u neznano, zadihu spontano,
uživu u trenutku, ker je sonce nad mano.
In k mi blok dela senco,
jst splezam gor na streho
in se zaderem na glas,
zaderem na glas, da slišm svoj “echo”.
Hočm slišat, da živim,
predn se prepozn zbudim,
nočm, da gre lajf mim.
Sam seb rečm: “Dej se ustav,
dej se ustav, dej se ustav!”
Sam seb rečm: “Dej se ustav,
dej se ustav, dej se ustav!”
Sam seb rečm…
Zbudim se, okn odprt, prepih,
sede mi tale vonj. Dubu navdih,
spet tale telefon svira.
Ne bom pustu, da me potegne iz džira.
Namest, da pobegnm, dons izbiram,
dons izbiram otroka u seb.
Zavestno, postavlam sebe na prvo mesto! Globok u seb
čutm čs za spremembo. Čs, da se uprašam
kam grem, kaj mi je zares pomembno,
zakaj se matram, kaj sploh pomen to, da ti rata.
In kaj, če mi ne rata? Kakšn je moj vrednostni sistem
in a je vredn tega časa?
Morm bit iskren, zato, ker čs ne prizanaša.
In kaj pomaga ti uspeh, da si bogt
in kaj sm jes brez ljudi, k jih mam rd
in k bom vedu, se bom nehu spraševt.
Do takrt, do takrt, do takrt pa…
