Spet je noč in spet so zvezde zbrane
nad zvonikom cerkve svete Ane,
luna sanja, a senca spoznanja
ustavlja moje dihanje,
mineva še en dan brez nje.
Prazne misli kakor srne v begu,
sto spominov kot stopinje v snegu,
želja v zraku zgubi se v koraku,
ko čakam novo svitanje,
mineva še en dan brez nje.
In iščem novo pot, iščem nov izvir,
bo božič tudi meni prinesel končno mir?
Povej, nebo, povej
v teh prazničnih dneh, kako naj grem naprej,
kako naj se zbudim, kako naj spet živim,
ko se spomini usujejo kot plaz
čez letošnji božični čas.
Veter nosi znano melodijo,
nežne note čudno zazvenijo,
vedno tiše, december pa briše
med sanje skrito upanje,
mineva še en dan brez nje.
In iščem novo pot, a kje je prava smer?
Bo božič tudi meni prinesel končno mir?
Povej, nebo, povej
v teh prazničnih dneh, kako naj grem naprej,
kako naj se zbudim, kako naj spet živim,
ko se spomini usujejo kot plaz
čez letošnji božični čas.
Povej, nebo, povej,
ostal sem čisto sam in brez idej,
kako naj se rodim in znova zaživim,
ko mi spomini prinašajo njen glas
v letošnji božični čas.
