Pol noči me pri šanku mori,
probleme ima in iz ust mu smrdi.
Mu plačam pijačo, jo spije en dva tri
in spet mi naklada in v obraz mi kadi.
Trululu, tralala, rompibale, kot je ta,
trululu, tralala, ma, je mogu ostat doma.
Še druga pijača in trenutek tišine,
a to le za kratko, on hitro pije.
Naklada in naklada, me mori za umret’,
ga ne morem ustavit’, to ni več za živet’.
Trululu, tralala, rompibale, kot je ta, …
Ne razbijaj škatel, ne razbijaj balot,
spravi se stran, ti žejni velblod.
Nehaj mi nakladat’, nehaj mi težit’,
mu zabrusim v faco: »Bejži se solit!«
Trululu, tralala, rompibale, kot je ta, …
Ga je stvar prizadela, končno malo miru,
a žeja ga muči in zopet je tu.
Beseda za besedo, vse brezvezne stvari,
ma, kje je mene našel med tolkimi ljudmi?
Trululu, tralala, rompibale, kot je ta, …
Ne razbijaj škatel, ne razbijaj balot, …
Trululu, tralala, rompibale, kot je ta, …
Ma, sem prav en velik šturlo, nisem prej ugotovil,
mir sem imel takrat, ko on je pil.
Liter vina tja na mizo mu odnesel je oštir,
on je bil ves srečen in jaz sem imel svoj mir.