Čas je potisnil kazalce naprej,
kot da števci v možganih nimajo mej.
Nove navade in nove strasti
počasi prižigajo skromne luči.
Mlade barabe vam pijejo kri,
mladim barabam se nič ne mudi.
Kaj je veselje in kaj je razvrat,
moram izvedet’ od starih barab.
Pot naše svobode ste nam ponudili,
z bodečo žico ste jo ogradili.
Mlade barabe si iščejo pot,
zdaj se ne da jih več stisniti v kot.
Mlade barabe pa imajo zobe,
ampak brez kril so, kako naj lete?
Tukaj so z nami, ujeti v pasti,
izbirati hočejo, ampak brez vaše pomoči.
Čuvaji kulture navijajo ure,
čeprav jim stojijo že več kot sto let.
Mlade barabe pa imajo skrbi,
hočejo nekaj, česar še ni.
Mlade barabe vam uhajajo iz rok,
v njih ne spoznate več lastnih otrok.
Kdo jih bo gledal, kdo jih bo miril,
starši in šola, če ne pa poziv!
Nobena beseda ne zaleže jim več,
če učitelj ga udari, bo sam moral preč.
Mlade barabe vam gredo v nos,
mladim barabam niste več kos.
Mladim barabam pa delo smrdi,
saj govorite, da vse nar’dili ste sami.
Bežijo od vas in vem, to vas boli,
nočejo biti takšni kot vi.
Mlade barabe, mlade barabe, …
