Črni dim se nizko vali,
vsak obraz je daljši te dni,
nov oblak zakril je star cilj,
kdor je kriv, se je že umil.
Nov dan iztisne nove ljudi
skozi usta, kamor včeraj so šli.
Včerajšnje misli prekril je že mah,
vsi so spet tu, a ljudi je strah.
Gledam jih skoz temno steklo,
čutijo, da se jim nekaj je izteklo,
oči izgubljajo v daljavi,
to jih izda, kaj skrivajo v glavi.
In ko te vprašajo: »Kako si kaj?«,
da bi podrli eno od ograj,
molče sprašujejo, kdo, kdo z njimi igra šah,
ker ljudi je strah.
Kdo je verjel in kdo je lagal,
kdo je zapuščal in kdo je ostal,
kdo je kradel in kdo se bahal,
sum je padel, kdo ga bo pobral?
Jesti in piti še imamo,
dokler tako bo, zakaj sploh godrnjamo
in če imamo vsaj streho nad glavo,
nadaljujmo kot pijani grofje našo skupno zabavo.
In se sprašujemo: »Kako si kaj?«,
da bi podrli eno od ograj,
molče sprašujemo: »Kdo, kdo z nami igra šah?«,
ker ljudi je strah.
