Prav na hitro, neki dan,
si na pot odšla,
pravo barko za pristan
rada bi ti našla.
Da sva prej se slikala,
je prava sreča ‘bla.
Če nazaj te ne dobim,
boš le “kolor” spomin.
Dol na Kreto, za čez leto,
šla si daleč stran,
tja na vroče, nemogoče,
da spet ostal sem sam.
Čakam, gledam, tu posedam,
kisel, iz dneva v dan,
kot pingvini v hladni zimi,
čakam te v Lublan’.
Ko te grelo bo močno,
si kar gumb odpni,
vlekni se na plažico
in tam pusti si vse skrbi.
Riši, piši, javi se,
kako na jugu gre,
če pa kaj se spremeni,
tu dobrodošla si.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.