Z dneva v dan vedno mimo mene gre,
ljubim jo, toda tega še ne ve.
Da le opazi me, to pomenilo bi mi vse,
a ona vedno hladno mimo gre.
Mislil sem, da ima drugega,
da zato prav nikogar ne pozna.
Zdaj sem izvedel vse, vse, kar mučilo me je,
živi za svoj’ga psa Čarlija.
Oh, ta Čarli življenje mi greni,
oh, ta Čarli, ko vsaj to razumel bi.
Oh, ta Čarli, proti njemu se borim,
da vsaj enkrat jo dobim.
Boža ga, ljubi ga, zanj živi,
Čarli pa spozna se le na kosti.
A mene to boli, v srcu me močno skeli,
a upanje v meni še živi.
Oh, ta Čarli življenje mi greni,
oh, ta Čarli, ko vsaj to razumel bi.
Oh, ta Čarli, proti njemu se borim,
da vsaj enkrat jo dobim.
Vedno raje čakam noč, da zaspim,
saj v Čarlija se v sanjah spremenim.
Ko zjutraj se zbudim, si vsak dan vedno bolj želim,
da lajati bi bolje znal kot on.
