Sem hotela, kar si dal takrat.
Hrepenela, ko si odhajal stran.
Dnevi hitro se izgube, stran od tebe nosijo.
Kdaj, zakaj želim, ne vem, ne vem.
Vonj po tebi mi beži,
postajam plen vražjih oči
kot v pravljici.
Le metulja naj v barvah,
ki sva jih ljubila, letita zdaj.
Iz solz napijeta se moči,
ko jutri sanje na vrh položita,
ker kdaj se snideva.
Včeraj znanec, kakor blisk iz jasnega,
pravil je, kako ostajaš sam drugje, drugje.
Tu ni usode, da bi mirila nemir.
Tu ni naključja, da bi prepuščala se.
Malo sebe daj, vsaj pogled, dotik, šepet, šepet.
Dnevi hitro se izgube, stran od tebe nosijo.
Kdaj, zakaj želim, ne vem, ne vem.
Vonj po tebi mi beži,
postajam plen vražjih oči
kot v pravljici.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
