Sreča me je zapustila,
zdaj si razbitina gnila,
pa čeprav si bil za mene vse.
Kolk’ popila sva bencina,
ko si vroča bil mašina,
zdaj si pa kup pločevine le.
Saj morda je krivo vino,
a kaj, ko smo imel’ se fino.
Kdo pa je po litrih dveh pijan?
Kjeri trot pustavu smreko,
tam je, kjer se peljem preko,
kaj vam bo zelenje po Lublan’?
Sreča me je zapustila, …
Gas, gas!
Spomnim se, sva se spoznala,
stal si tam na sred lokala,
za bogove bil je to pogled.
Spojler, črn metalik, usnje,
Michelin široke gume,
kot ustvarjen zame, za znoret.
Ali pa porsche carrera,
sva takrat ga prehitela,
ko le dim za nama gledal je
in prijateljic nešteto
sva osvajala zavzeto,
mnogo jih še zdaj se spomni te.
Sreča me je zapustila, …
Gas, gas!
Jaz nikdar te ne pozab’m,
ko s kolesom zdaj se voz’m
in vsak mesec plačam še obrok (Puošta!).
A morda bom le dočakal,
ko bom ta kredit odplačal
in v novi se spustim naskok.
