So mi vsi govorili,
na moč se trudili,
da b’ moja nikdar ne bila,
da le ti si sklenila,
da boš mene dobila
nekoč za bogat’ga moža.
In da si si želela,
da vse bi imela
in b’la taprava gospa,
ki doma nič ne dela,
ker srečna, vesela
je b’la čist’ zadost’ pametna.
Jaz pa nisem verjel,
ker sem rad te imel
in bi zate naredu vse.
Da me rada imaš,
ker lepo se smehljaš,
meni, norcu, to zdelo se je.
Pa sem rože kup’val,
zate delal, garal
in govoru, da rad te imam
in verjel sem ti vse,
kar lagala si se,
teh laži več našteti ne znam.
Pol oženu sem se,
dal srce ti, vse,
kar so rekli, da hot’la boš ‘met.
Pa sem našu pomlad,
v kateri je smrad,
zdi se mi, da ne morem živet’.
Zdaj se lažem povsod,
da sem srečen gospod,
ker me sram je povedat’ naglas,
da mi žal je močno
in da mi je hudo,
ker spoznal sem tvoj pravi obraz.
