V nedeljo zvečer sen ša z vrha domu,
čez eno brvičko, čez eno vodo,
pa vino mi moč je prevzelo,
zapičin se v blato debelo.
Zdaj žena za storega norca me ma,
ki pijan kak cühta hoditi ne zna.
Na brvi se smeje, no, špota,
dol k meni se v blato prikota.
Preljübi moj možek, pomagaj mi vün.
Zdaj žabrava baba namoči si klün.
Prežlahtna ti vinska nam straga,
kak una človeka premaga.
To bila je muka, to bija je špas,
kak midva sva mešala blato ves čas.
Do šijaka v mloje sidela,
smijola se, kregala, klela.
Nazodjo pa ženi roko sen jaz da,
vün z blata potegna, domu sen jo gna.
Či glih sva se skoro že bila,
pa le sma premirje sklenila.
Prežlahtna kapljica,
kak tebe vse rado ima.
V goricah se rodiš,
v pivnici nam zoriš.
V kozarcih čista si,
na sveti pač lepšega ni.
Skrbi nam razpodiš,
veselje narediš.