Kot bele zasanjane ptice
med polji stoje mi vasice,
na rebri pod hribom pa trte
v sonce večerno zazrte.
Na gmajnah v senci tišina
v samoto je breze zavila.
Nekoč je pastir tam zahajal
in čredici svoji zapel.
Je Bela krajina ovita,
kot dete v naročju je skrita,
jo Kolpa srebrna objema,
v njej vila vodo si zajema.
Na jurjevo s hribov zavriska,
pomlad na piščalko zapiska,
deželico v cvetje odene
in čaka na pesem kresnic.
Ko v prvi mrak prižgo
se zvezde nad vasjo,
med trtami stojim,
zamaknjeno molčim.
Prinese čez polje
mi veter glas pojoč,
v cerkvici na gričku
zvoni za lahko noč.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
