Sveto pismo pravi,
da Kajn je Abla ubil,
ga s kamnom je po glavi,
da pol je v zemlji gnil.
In človek je človeka
fentaval s sulico.
So rezali si glave
drug drug’mu s sabljico.
Nakar je striček Nobel
dinamit človeštvu dal,
da bi se počlovečil,
da se ne b’ klal kot ž’val.
So gledali skoz cev se,
na glas je pokalo,
telo je za telesom
v jamo padalo.
So bombniki leteli
in bombe spuščali.
So mesta razdejali,
milijoni jokali.
Razcepili so jedro,
da več bi mrtvih b’lo,
saj s puško, topom, z bombo
je prepočasi šlo.
Vsak, kar nas je na Zemlji,
že svojo bombo ima,
le prst na tipko: bum
in dolgo bo tema.
Ko zarja spet bo vstala,
se bosta znova dva
kot David in Galjot
s kamenjem ciljala.
Morda pa pamet zmaga,
namesto joka smeh
in deklica bo mlada
na vrtu pela spet.
Pleničke je prala …
