Spomni, draga, tistih časov se,
bolj kot vse na svetu si ljubila me,
ko živela sva v skritem svetu sanj,
rad verjel bi, rad verjel bi zopet vanj.
Se še spomniš, kje je najina pomlad?
Se še spomniš, da nekdo ima te rad?
Čakam te, da v sanjah me pokličeš vsaj,
čakam, draga, te, da vrneš se nazaj.
Čutim te, a ob meni več te ni,
kakor včasih si srce nazaj želi,
moj nemir in puste sanje kot nekoč,
tvoj objem naj spet prežene skozi noč.
Se še spomniš, kje je najina pomlad?
Se še spomniš, da nekdo ima te rad?
Čakam te, da v sanjah me pokličeš vsaj,
čakam, draga, te, da vrneš se nazaj.
Spomnim se, dragi, a vse je zaman,
sanje so sanje, ti daleč si stran,
zdaj je prepozno, predaleč pomlad,
živela bom dalje, ker znam se pobrat.
Življenje zdaj brez tebe prazno je,
dobro veš, da si pomenila mi vse,
vsak večer si znova v zvezdah zaželim,
da ob tebi zjutraj spet se prebudim.