Beli kamen ljubezni vsa leta že čaka na bregu,
vse pravljice že pozna, a modro molči.
Beli kamen ljubezni vsa leta že čaka na bregu,
Kolpa poljublja ga za najin spomin prelep.
Stoji na bregu Kolpe beli kamen,
pod žgočim soncem vroč je kot srce.
Nekoč pred leti midva sva poleti
na njem sedela in ljubila se.
Vodica preko slapa je šumljala,
naju gledal mesec je z neba.
Narava v nočnem miru je zaspala,
le midva, draga, budna sva bila.
Sva ob Kolpi danes spet postala,
reka teče, govori, šumi.
Za spomin, glej, tam na belem kamnu
zaljubljeno mlad parček govori.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.