Dolgo smo skupaj živeli,
iskreno se radi imeli,
potlej od nas si odšla,
v mestu si srečo našla.
Naša velika družina
se vedno te rada spominja,
še lepše tedaj se nam zdi,
ko s tabo se srečamo vsi.
Rože z domačega vrta
smo ti prinesli v spomin,
naj cvet na srce ti potrka
in lepe občutke zbudi.
Rože z domačega vrta
v sobi naj tvoji diše,
sredi zvezenega prta
začutila boš naše srce.
Vsakdo se redko oglaša,
saj vedno premalo je časa,
življenje vsem hitro beži,
skoz’ prste nam mnogo spolzi.
Komaj bilo je poletje,
osulo se lepo je cvetje,
a vendar smo v mislih s teboj,
naj boža te cvetja opoj.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
